Bila je do ušes zaljubljena vanj, saj jo je Zemlja s svojimi rjavo zelenimi celinami in sinjino oceanov ter belim pajčolanom oblakov navdajala z nepopisno radostjo in žalostjo hkrati, napolnjevala je njeno notranjost s tolikšno prevzetostjo, da je prekipevala sama v sebi, da je plavala v neki prelestni blagodejnosti in popolnem občutju svojosti. Ast jo je osvajal ped za pedjo: kakor da bi odpiral neznane zaklepe njenega telesa, se mu je odstirala vse bolj in bolj in naposled mu je bilo vse njeno telo odprto, skoraj povsod enako dovzetno za ljubkovanje in približevanje. Rekel ji je, da je kot beli angel; presrečna je bila, da mož iz kozmoplovstva pozna davne mite; govoril ji je ljubeznivosti, ona pa je koprnela in prvič skoprnela, ko ji je nalahno poljubil dlan ‒ tako silovito je slednji košček njene kože občeval z njim.