»Vem,« mu potrdi z odporom, saj se ji dozdeva, da jo ta mrhovinar, ta človeška sprida, gleda in si najbrž predstavlja, kako njeno belo kožo sežiga opoldansko saharsko sonce, kako se ji koža cvre v pekoči sončevini in postaja rožnato rdeča ‒ dobro ocvrta človekovina. S spako nasmeška jo Kali še vedno premerja; za zatemnjenimi stekli očal sluti njegove pohlepne, krokarske oči, ki jo slačijo in počasi izpostavljajo ultravijolični smrti.