Komaj slišno zašumi zasun za Kseninim hrbtom. Ozre se in skoraj krikne: staruh, ki vstopa, je pokveka, kakršno težko kje srečaš: njegov obraz je hudo skažen in tudi številne popravne operacije mu niso vrnile človeškega videza; vse skupaj je zveriženo v nekakšno vzboklino z majhno ustno odprtino in pomečkanim nosom. Kseno gleda s krvavimi, krmežljavimi očesci, pod katerimi vise temni mešički.