Kri!« naposled vpijejo, vreščijo in rjovejo ter se vse hitreje približujejo jagenjčku, ki ga stresajo zadnji drhtljaji. Vsak se hoče dotakniti krvi, jo občutiti na prstih, jo ovohati in okusiti; telesa se vsevprek zgrinjajo nad žrtvenikom, roke se prepletajo kot ponorele sonde in tip ljejo za krvjo, silijo v samo vbodno rano, gladijo okrvavljeno kamenovino, nad vsem tem pa se razlega ponorel vrišč, ki ga ne more preglasiti niti gostiteljica, ki nekaj nerazumljivega besediči po ozvočenju. Ksena se loči od tega obsedenega klobčiča teles in gre na rob vrta, kjer se svit luči izgublja med grmičevjem in bujnimi rožami.