Njene solze so le njena stvar, tako zelo njene so, kot je njena ljubezen do Asta, in črni sopotnik je ne sme gledati, pa čeprav tudi sam joče. Bolečine vendar ni mogoče deliti, kot ni mogoče deliti ljubezni. Doseči hoče tipko, da bi ukinila presojnost stene, pa vse bolj ihti, ihti iz svoje najgloblje notranjosti; da, prav iz maternice se ji v krčih trga jok, ki ji onemogoča gib, s katerim bi zavesila izbruh svoje bridke žalosti.