Umisli si njegove lase, čelo, oči, a se ji pri nosu podoba že izmakne.
Vse bolj pa se ji vsiljujejo prizori, ki jih je malo prej doživela s Helo; do nadrobnosti, kot pri upočasnjenem posnetku ji gre skozi možgane vsak gib, vsak dotik in poljub: opazuje se na ležišču s temnopolto prijateljico, vidi svoje bele prste na črni koži, opazuje razkošne obline Helinih grudi, njeno zvijanje in hlastanje, odprte ustnice z redmi močnih belih zob, počasi sledi prijateljičini sprostitvi, njenemu zvijanju, zdihovanju in kričanju. In ko ugotovi, da še vedno občuti okus njenega telesa in da ima še vedno njen vonj v nosnicah, jo nenadoma in nezadržano obide prej zadrževano in zadržano vzburjenje.