Nikoli ji ni zaradi tega ničesar očital, vedno znova je za vse dolžil Torgutsko smetišče, ona pa se je vendar grizla, od tistega dne, ko je bilo iz pregleda menstrualne krvi razvidno, da je njena dedina prizadeta in da ne bo mogla nikoli zanositi. Čeprav je vedela, da je taka usoda neštetih žensk, ki jim je zastrupljeni svet okvaril rodnost, se s tem ni mogla sprijazniti. Trpela je pri bolečini očeta, ki jo je včasih opit z makovcem dolgo opazoval s čudno vlažnimi in otožnimi očmi, premikajoč ustnice, besedovaje nemo besedje, ki ga ni nikoli razumela.