BREZJE NAD KAMNIKOM,popoldne Z roko mi je dal znamenje, naj ga malo počakam in ne motim. Nori ata z Brezij je sedel na trinožniku pred domačijo, na glavi je imel poveznjen slamnik z velikanskimi krajci, v kotičkih ustnic je stiskal vivček in jekleno sive oči je upiral v popoldansko nebo, prepreženo z belimi progami izpuhov potniških letal, ki so letela po koridorju čez Alpe. Njegov nos je bil velik, oster in kljukast; nekaj ptičjega je imel na sebi: srepeče oči so spominjale na očesca ujede in nos na kljun.