Potegnjen v vrtinec. V točko, kjer se dogodek najbrž zares dogodi, in v zaobrat: mojost se začne nekako leviti navznoter, mimo ozvezdij in osvetij, nazaj k osončju našemu, nazaj k Zemlji zemljasti, nazaj v dolino Šentflorjansko, na Cankarjev vrh in še naprej, v narobežnost stvarstva, prav do jedra jedrastega, v cvet celičevja in naposled nazaj v svojo lupino.
Priklenjen na zemljo z vso svojo težo gledam Mano in sina, ki ostajata zgoraj.