Vnebohod pa se nadaljuje: zdaj vidim pod sabo vso dolino Šentflorjansko, z lučmi posejano, z rekami prepreženo, z gorami obgorjeno, in zavem se, kako majhna je ta deželica. Cankarjeva dolina Šentflorjanska zgineva iz kozmičnega videnja; z Mano pa se vzdigujeva še naprej s stopnjujočo se naglico: zdaj je že vsa Zemlja z veliko začetnico kot droben okrasek na božjem drevcu, na vrhu poiskren z belim, iskrečim se praškom ‒ zbogom Zemlja, zbogom osončje, zbogom Rimska cesta. Deček vriska in naju lovi v brezdanjost prostora, vse bliže nekemu čarobnemu loku, ki ga čutim, a ne vidim.