Zdaj lovi on naju z Mano. Igrivo šineva navzgor: mirno, brez vrtoglavice, ki je ostala v moji telesni lupini spodaj, zrem z višav, kako se mi izgublja Ljubljana, kako je kmalu le brleča lučna luža med svetlobnimi pikami drugih mest. Vnebohod pa se nadaljuje: zdaj vidim pod sabo vso dolino Šentflorjansko, z lučmi posejano, z rekami prepreženo, z gorami obgorjeno, in zavem se, kako majhna je ta deželica.