Tokrat je v neki čudni odetvi, ki je podobna žledovinasti presojni prevleki telesa. Presenečeno opažam, da se je ob Mani postvaril tudi postaven deček, s skuštranimi lasmi, modrook in z zavihanim noskom; poredno se mi smehlja in maha z roko v pozdrav, značilen Manin pozdrav, z dlanjo obrnjeno k meni. »Mana!« kriknem in takoj spoznam, da mi ni treba uporabljati glasu.