nova beseda iz Slovenije

Miha Remec: Mana, poved v sobesedilu:

Naučila me je, kot je temu rekla, časiti s stvarmi: tako zdaj, ko ponoči obstojim v ozki ulici stare Ljubljane, občutim, kako so se po teh zidovih plazila stoletja, kako so se spuščale prav take noči, v očeh občutim vse poglede, ki so si ta prostor ogledovali, čeprav ogledovalcev že zdavnaj ni več med živimi, preživljam hude ure in naravne ujme, ki so zadevale prav ta prostor; obenem pa doživljam vso begotnost časenja, ko čutim, da so prednamci res gledali iste zidove, morda isti tlak, vendar je bil takrat naš planet z osončjem vred v povsem drugi, že neznansko oddaljeni legi v splošnem prostoru. V takih trenutkih spoznavam, da os časa seka mojo zavest in da premakniti to os pomeni premakniti svoje zavedanje v drugo razsežnost, ne glede na to, kje je tvoje stojišče. Robiju, s katerim včasih pokramljam, ko mi prinaša hrano iz Konjskega repa, sem poskušal pojasniti to svoje spoznanje, a je skrušeno priznal, da mu je časovna os španska vas.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA