Vodila me je neka nevidna struja, nekakšen sevalni curek, ki sem ga čutil v sredini čela, če sem polzel v pravilni smeri, in ki je pojenjal, če sem zavil iz ciljne črte. Tako sem se pretolkel skozi vse ovire in prostor se je počasi prevesil v drugo ploskev; ta me je sprejela z mehkobo, gorkoto in blagoglasnim sozvočjem glasov in barv, ki so se prelivale v nežnih prehodih, kakršne premore samo poletno porajanje jutranje zarje, ko na nebesu prva svetloba čara igro vseh možnih barvnih odtenkov. Prvotno občutje ploskve se je mehko zaoblilo in mojega curenja skozi lij je bilo konec.