MEKINJE,na pokopališču popoldne Zvon oglušujoče nabija nad glavami peščice pogrebcev ob odprtem grobu na pokopališču pred nekdanjim uršulinskim samostanom. S Kožancem stojiva zadaj za pogrebci; kmečki očanci in ženice v črnini, ki spremljajo Ločnikarjevega ata v grob, naju še vedno začudeno in sumljivo pogledujejo. Nisva namreč kropila mrliča, nisva bila pri cerkvenem obredu, poleg tega pa štrli Kožančeva glava iz gruče in jo moraš nehote opaziti.