Smehljam se, čudno je to, ampak res se smehljam. Macerola vidim v pravi luči: slamnato strašilo z dolenjske njive, nič drugega; nič nima v hlačah, nič pod rusim lasiščem, ništrc, odet v opravo odgovornega urednika. Kaže mi naslanjač, ki spušča prdeče zvoke, ko sedeš nanj; ta stol si je izmislil Zvone Kolenc, Macerolov predhodnik, ki je z uredniškega stolčka presedlal v politiko.