Lipovšek končno le potegne iz notranjega žepa suknjiča list papirja z nagovorom, se odkašlja in nas začne pregledovati izza stekel močno dioptričnih naočnikov. Avtomobil je odpeljal izpred uredništva, spet je vse razmeroma tiho, čeprav promet nenehoma mrmra skozi okna. Tako smo navajeni tega ropota, da ga ušesa ne zaznamujejo več.