»Kam je šla moja spremljevalka?« sem poskusil kar se da umirjeno vprašati. Ženska se je še bolj prestrašila; odprla je usta, a ni rekla ne bev ne mev, kakor da bi se ji jezik zataknil. »Dekle z dolgimi zlatimi lasmi ... morala je tod mimo,« sem ji prigovarjal.