Svetloba se je lomila, v ušesih mi je zvenelo, kakor da drhti kristalni lestenec, bal sem se, da bo ta zven dobil nihajnost, ki mi bo poškodovala bobniče; zato sem si z dlanmi zamašil usta in zamižal. Nekaj časa sem tako ždel in pustil, da se je čezme valil čas s svojo stoletno pezo, da se je obrnil in kot vrtavka začel plesati v drugo smer. Tedaj sem pomislil, kje je Mana.