»Ne besedi več besed,« je mirno rekla in mi na dlani ponudila kroglico, povsem podobno tisti, ki mi jo je dala pred plesom pri Spornu; kako jo je že imenovala ... živovina, ali kaj ... živovina, da! Nisem se obotavljal, nisem pomišljal: pogoltnil sem jo in bil znova osupel nad njenim trenutnim učinkom: strah, dvomi, vse se je razblinilo, vse tegobe je odplaknil poživljajoč val, ki mi je preplavil ožilje in zavest. S skrivnostnim nasmeškom se mi je približala.