»Sploh ne vem, ali je vse skupaj res,« sem rekel. Zvrgla si je kodre s čela, si podprla brado z roko in me gledala brez besed; utopile me bodo njene oči, zares utopile; mati mi je vedno pravila, ko sem kot otrok strmel v vodnjak, naj ne gledam v globočino, ker je znotraj vedomec, ki me bo z očmi povlekel v brezno. Spet mi je spregovorila, če se temu lahko tako reče, spregovorila v zadnjem delu lobanje, in to tako jasno in glasno, da sta mi odzvanjala lobanjski svod in čelna kost: