Ne vem, kako se mi je to posrečilo, vendar sem pomen polja nenadoma dojel mimo njegovega golega pomena ali pomenov; polje sem občutil kot združnost z Mano, kot celosten odnos, ki sva ga imela; težko je pojasniti to občutje, kajti polje je bilo tudi nekaj več: bilo je tudi odnos do mojenjenega stojišča in stičišča v času, ki pa nekako ni bilo odvisno od prostora.
Brv, Savica, riba v vodi, noč, ki naju je zakrivala, vse skupaj je bilo samo nekakšno ozadje, zunaj tega polja, za obzorjem med nama se dogajajočega dogodka. »Čutiš?« je vprašala.