Pa vendar stojim, noge so mi obmrle, srce čutim v grlu in vame se zgrinja nekakšna temna slutnja. Kakor da bi bil na milost in nemilost izročen naravi, ki me lahko vsak hip pogubi. Ta pogubnost ni povezana s sovraštvom, ne s kakšnim načrtom, sploh nobene zveze nima z nami in zato je tembolj grozljiva.