Topo sem zrl skozi odprta okna igro svetlobe, ki ni mogla presvetliti mrakobe v moji notranjosti.
NA POTI K SLAPU SAVICE,zvečer Prijeten hlad veje od Savice in tudi ozračje se je ohladilo. Še vedno pa mi ni dobro: bolečina v prsih je sicer otopela in se razletela, težko pa diham: med hojo se mi v presledkih utrga globok in sunkovit vdihljaj, kakor da mi zmanjkuje zraka, glava mi je neprijetno prazna in omotična, občutek imam, da je vsa desna stran telesa izpraznjena in brez teže in zato mi večkrat zanese korak.