Naslonil sem čelo na mrzle keramične ploščice: možgani se mi kuhajo, v mehko, v trdo se kuhajo; včeraj, ko sem stisnil k sebi sosedovega Nejčka, sem spoznal, kako hudo mi manjka otrok, kako sem prikrajšan za radost očetovstva, za zavest o svojem fizičnem nadaljevanju v času, v katerem sem zdaj le preblisk zavesti, ki ne bo zapustila nobene sledi, nobenega odtisa. Spet me je obšla zahrbtna misel, da bi pretrgal svoje nesmiselno tubivanje. Nekaj let prej ali pozneje, ali ni vseeno?