Čemu, vraga, bi hrepenel po hčeri ali sinu, ki te na starost pustita na cedilu? Še pomisliti ne smem, da bi bila Mana moja hči in da bi ponoči stopala avtomobile in hodila s tujci v disko ... Naslonil sem čelo na mrzle keramične ploščice: možgani se mi kuhajo, v mehko, v trdo se kuhajo; včeraj, ko sem stisnil k sebi sosedovega Nejčka, sem spoznal, kako hudo mi manjka otrok, kako sem prikrajšan za radost očetovstva, za zavest o svojem fizičnem nadaljevanju v času, v katerem sem zdaj le preblisk zavesti, ki ne bo zapustila nobene sledi, nobenega odtisa.