Za sprehod je bilo prevroče, da bi se že zdaj odpeljal v Bohinj, tudi ne bi šlo; spati nisem mogel in tako sem sedel v naslanjač in strmel v zelenje na vrtu. Počasi sem se nehal ukvarjati z mislimi na Grumovo in Macerolovo samopašnost, na reportažo o postavicah, na vse skupaj. In kot rešilne bilke v poplavi puhle vsakdanjosti, ki je prežala name kot zahrbtno močvirje, sem se oprijel misli na Mano.