Pri lesenih paviljonih sem si kupil kokto in sedel na drevesni čok v senci košate bukve. Množica je vrvela mimo, otročad je vreščala na bližnjem igrišču, starši so klicali otroke, med ta človeški hrup pa se je včasih pomešalo rjovenje levov ali pa prediren krik pavov pri umetnem jezercu. Človeški vrt ‒ me je prešinilo.