Želja je ostala in z željo spet živim, nisem mrtvina, ki samo še čaka trikolonsko osmrtnico v svojem časopisu, črno zastavo na pročelju uredništva; živim, ker je dahnilo mimo neko neznano dekle, lepotica iz nevihtne noči, in prižgalo željo življenja v meni in ta želja gori ‒ pozdravljena, želja! ‒ gori, in čeprav najbrž izgorevam z njo vred, je vredna izgorevanja in tudi izgoretja. Jurij Jereb, zaljubljen si. In kaj potem?