Mano sem našel v čudni pokrajini, porasli z neznanimi drevesnimi krošnjami; podobna je bila slikarijam naših naivcev in sploh ni imela globine: drevje na obzorju ni bilo manjše, samo prekrivale so ga plasti bližnjih prizorov. Mana se je ukvarjala z meni nedoumljivim početjem: negibno je sedela pod neko krošnjo z iztegnjenimi rokami in iz koncev prstov je odpošiljala v prostor nešteto bleščečih se mehurčkov, ki so mrgolinčili v sinji razsvetljavi pokrajine. Tako je bila zamaknjena v svoje opravilo, da me ni opazila.