Lektor Obad ga ne bi okrcal za »za na zob«; vzvišeno bi ga pa poučil, da se ne reče posredi, da je to žurnalistični srbizem in da je pravilno vmes. Kot obseden se včasih zaganja v jugovščino, ki s Tanjugovim teleksom vse bolj vdira v časopis in ki se zajeda v slovenski jezik kot rak in je tisoč Obadov ne more izkoreniniti. Pri tej svoji sveti jezikovni vojni je nestrpen pa tudi nedosleden: na sejah kolegija predlaga graje in denarne kazni za začetnike in novinarje, ki pri urednikih že tako niso najbolje zapisani.