Stoenka je bila kot savna: parkiral sem jo bil namreč na parkirišču pred Maximarketom pod žgočim soncem, ki je mehčalo asfalt. Po hrbtu so se mi kotalile kapljice znoja, volan se mi je lepil za dlani. Ustavil sem pred rdečo lučjo na semaforu in se zazrl v sosednji sedež, na katerem je sinoči sedela.