Časovnost se mi je izoblikovala kot vsesplošno gonilo, kot energija, ki premika stvarstvo v smrt in življenje. Bil sem blizu dokončnega spoznanja o svojem bivanju, pa se mi je v mislenju in čutenju časovanja dogodil nekak bedast preklop: pomislil sem, kaj je bilo sinoči med nevihto z avtomobilskimi lučmi ‒ ali sem jih pred bliskom ugasil ali ne; ko sem zapeljal ob rob ceste, sem jih pustil goreti, o tem ni dvoma, pozneje pa je elektrika odpovedala. Tuhtajoč to malenkost, sem jo zagledal.