Plošča se je iztekla in prižgale so se vse luči. Pri vsej svečavi me je Mana spet osupnila: naravnost zablestela je, lasje so se ji prelivali v odtenkih jutranje zarje ‒ kakšne primerjave mi prihajajo v misli, pesniške prispodobe so se mi drugače vedno upirale ‒ njena obleka je dobila barvo starega zlata, in ko sem to ugotovil, se je prelila v zamolklo oranžno; neverjetno, kakšna blaga že izdelujejo; gotovo je oblačilo kupila kje zunaj. Prenicljivo me je pogledala in se smehljala moji očaranosti.