Sence so dolge, grbine in vrtače so videti večje, previs pod sedlom ima ostre robove in nebo nad belimi snežniki je tako temno modro, da me spominja na kristalizirano ozračje Azurane v osvetju Sigme. Vlečem otovorjene sani in se oziram na vse strani; ostati moram na preži, saj bi bilo nepremišljeno sklepati, da sem opravil s snežnimi ljudmi. Računati moram, da jih je več, da mi morda sledijo in mi lahko kjerkoli postavijo zasedo ali past.