Zleknem se in zazrem v Rimsko cesto, ki se pne kot presojna tančica čez črnjavo nočnega neba, zvezde se trepetavo iskrijo, jasne, skoraj neresnično ostre so, gledane skozi čisto gorsko ozračje. Z lahkoto razpoznavam ozvezdja: Andromedo, Orion in Laboda, pri katerem modrikasto seva velikanska Albertova supernova. Vzdolž galaktičnega ekvatorja veličastno polzi razgledna ploščad Polifem.