Pesem njenih vzdihov preplavlja prostor, zdaj pojem z njo, pridružujem se praskladbi človeških glasov, ki je ne bo mogla nikoli izpeti nobena glasba. S krikom spolzneva v popolno pozabljenje, jaz v njej in ona v meni, nikoli bolj in nikoli manj samotna, osamljena v vsem stvarstvu in si vendar zadostna, ujeta v čutenje, ki je močnejše kakor čas in prostor, plavava v omami ljubezni. Beseda ljubim te bi bila preplehka, kraljica moja, onemel sem s tabo, otrpnil v nasladi, ki je močnejša kakor smrt.