Predvsem Škobernetovemu Cirilu. Njemu še toliko bolj, ker me je že od nekdaj privlačil: kadar koli me je mimogrede počehljal po glavi ali me skuštral, in to je znal samo on napraviti zares mimogrede, vzvišeno in dobrohotno obenem, sem se počutil počaščenega; kadar koli sem iz kina Kodeljevo zavil še na dvorišče salezijanskega doma, sem med množico fantov iskal z očmi samo njegovo plavolaso glavo večnega mladeniča z zašiljenim, orlovskim nosom. Morda zato, ker sem bil tam tujec in se nisem počutil varnega, ker sem si želel njegove pokroviteljske roke in zaščite, a morda tudi zaradi česa povsem drugega...