Odpeljali so - če štejem samo tiste iz najbližje okolice, ki se zvečer niso vrnili iz kasarn Rožičevega Lada, Smrekarjevega Lojzeta, Štrusovega Janeza, oba Mestinška, moža in ženo, gospoda Rajerja... Pozneje, ko je bilo racij konec in so se začeli ljudje zbirati po dvoriščih in uličnih vogalih, pa smo k prvim pogrešancem prištevali nove in nove. Ko me je zanesla pot v bolnico - ker me je tja poslala zaskrbljena mati in ker sem hotel tudi sam razčistiti z očetom vsaj nekatere nejasnosti - me je sestra Cecilija potegnila pod razpelo v kotu pomožne kuhinje in me s palcem prekrižala po čelu, enkrat in še enkrat...