Nič kolikokrat sem se jim poskušal približati, ujeti vsaj en njihov stavek, če že ne dveh, a vedno so me prepodili že s srede ulice: »Spat, mulec.« Samo enkrat mi je uspelo, da sem se jim približal; po dvoriščni strani sem obšel Jesenkovo hišo in se po gredicah priplazil do telegrafarice, na kateri je nihala žarnica, počenil, zadržal sapo in prisluhnil. Pri besedi je bil Balohov Pavle: »O tej frizerki nam lahko najbrž kaj več pove samo Tone.«