Ko pa sem se končno le približal Janezu, nisem bil več sam: okrog njega se je nateplo nekaj ljudi iz bližnjih ulic in hiš, ki so zbrozgali sneg v širokem kolobarju, ne da bi se mu kdo upal pristopiti. Janez je ležal v obsežnem krogu celega, neomadeževanega snega, tudi sam nekako pobeljen, iz dveh ranic nad kotičkom zapotegnjenih ust sta se vlekla dva curka krvi, ki se je v mrazu strdila, še preden mu je stekla po bradi in kanila v sneg, in imel je velike, široko odprte, začudene oči. Kaj kmalu je zaoral po cesti proti nam vojaški kamion z oboroženimi italijanskimi vojaki in ljudje so se prestrašeno zamaknili.