S torbo pod pazduho in s »cigareto« v ustih sem se potem kar na slepo odpravil proti tramvajski postaji na Šmartinski cesti, to jutro še posebej napihnjen in možat, saj se mi je zrak, ki sem ga puhal iz sebe, v mrazu spreminjal v prepričljive oblačke dima. Da bi bil vtis možatosti še popolnejši, sem spotoma otresal tudi pepel, vdihoval strupeno mrzli zrak čim globlje v pljuča, ga tam zadrževal, da se je dodobra segrel, in ga potem izdihaval zdaj skozi usta, zdaj skozi nos. V Tovarniški ulici sem naletel na Vodnikovega Janeza.