Vse to pa je z večernim mrakom kaj hitro izpuhtelo. Navsezadnje so le bili vsi do zadnjega šolarji in vajenci, trgovski pomočniki in pomožni delavci, predvsem pa sinovi tramvajarjev in železničarjev, delavcev v Kemični tovarni in Saturnusu, ki se jim je pozimi tačas spahovalo po fižolu in kisli repi, poleti pa jim je želodec ta čas razjedala zavratna ječmenova kava. Vsakemu je bilo treba le malo dobre volje in strpnosti, le malo fantovske želje po moževanju, pa je zlahka potegnil roke iz žepov in se napotil proti ulični svetilki.