Spet me je pogledal, zdaj malce hudomušno, in me dregnil pod rebra: »No, si se že odločil?« »Tegale mi daj,« sem rekel in mu pokazal na zelenkasto pisano živalico, nekoliko večjo in mirnejšo od drugih. »Tega starca!« se je zarežal na ves glas, kot da sem zinil največjo neumnost.