Povzpela sva se v nadstropje, od tam pa še naprej: ko mi je odprl vrata v podstrešni prostor, sem kar odskočil in si pokril z rokami ušesa in oči. Na podstrešju je snežilo v kosmih, pomešanih s trdo sodro, žvrgolenje, ki je naraščalo že po poti navzgor, pa se je tu povzdignilo v pravcati trušč. Po vseh štirih stenah in pod stropom so bile navešene kletke, v katerih so poskakovali rumenkasti in zelenkasti ptički, se obirali, se drgnili ob rešetke tičnic in kljuvali po zrnih, da se je vsevprek usipalo puhasto perje in odskakovalo zrnato semenje, pri tem pa vsi hkrati žvrgoleli kot v zboru.