Tudi on ni bil telesno čisto normalen: v telo in okončine je bil sicer lepo in somerno raščen, imel pa je pretirano veliko, vodenično glavo, ki mu je kar sredi pogovora nekam utrujeno padala zdaj na levo, zdaj na desno rame, včasih, resda bolj poredko, pa tudi na prsi. Poleg tega je bil pri svojih dvajsetih letih že skoraj plešast, a tudi to drugače kot drugi ljudje: ne po glavi, temveč po senceh. Tisti rumenkasti puhek, kolikor ga je še ohranil, mu je plapolal vrh glave in po temenu.