Očeta nikoli nisem videl in je najbrž že zdavnaj umrl. Zato pa je ves čas mojega osnovnega šolanja prebil na dvorišču ob hiši živahen pritlikavček, majcen, drobcen, zaostal fantiček, za katerega so ljudje govorili, da mu postiljajo kar v peharju za kruh. Tudi ta je medtem že umrl, tiho in neopazno, kakor pač umirajo otroci, katerih smrt je celo najbližjim sorodnikom bolj v olajšanje kot v trpljenje.