Zame so bili ti fantje samo drugačni, drugačni od vseh drugih in predvsem - veliko bolj tuji. Vsi drugi so bili namreč že razdeljeni v dve znani skupini, na tiste iz salezijanskega doma in iz doma svetega Vincenca, ki so še zmerom opravljali pobožnosti prvih petkov in verovali, upali, in na one druge, ki so se zbirali po vogalih in se odločali, da ukrenejo nekaj na lastno pest; vseeno pa so imeli oboji nekaj skupnega, bili so somišljeniki, soborci... Ti trije pa niso imeli z nikomer nič, živeli so vsak zase in stregli le vsak svojemu apetitu.