S temi besedami sva se tudi poslovila. Pred bolniškim upravnim poslopjem naju je že čakal oče, ki nama je stopil naproti in mi pokazal na stežaj odprta uvozna vrata; poskrbel sem samo še za to, da sem Borisa z vočikom zapeljal na bolniški vrt kot z rešilnim avtom. Potem sem s praznim lojtrnikom, na katerem sta poplesavala koc in blazina, oddrdral nazaj proti Zeleni jami, nekoliko prikrajšan in žalosten, ker ni bilo več ne Borisa ne z njim povezanega razburljivega dogajanja, v katerem sem se zgubil kot ob napetem filmu.