po dobrem tednu dni se mi je neko popoldne na vsem lepem zazdelo, da sem zagledal Borisov obraz, ki se je iz temne notranjosti primaknil k orošenim šipam v podstrešnem oknu, in roko, svetlejšo in razvidnejšo od obraza, ki mi je namignila, naj pridem gor. Pokljukal sem spet, in res: zunanja hišna vrata, ki so vodila na stopnice v podstrešje, so bila tokrat odklenjena. Na vrhu stopnišča me je, pritajen v polmraku, pričakal Boris; za njim so bila - najbrž za vsak primer - nastežaj odprta vrata na balkon, skozi katera je bilo videti na vrtove.